Prav po tej harmoniji (skladju) obeh zavez (prim. BR 14-16) se razčlenja velikonočna kateheza Gospoda samega (prim. Lk 24,13-49), nato kateheza apostolov in cerkvenih očetov. Ta kateheza odgrinja to, kar je bilo zagrnjeno pod črko Stare zaveze: Kristusovo skrivnost. Takšna kateheza se imenuje "tipološka", ker razkriva Kristusovo novost na osnovi "predpodob" (tipov), ki so naznanjale Kristusa v dejanjih, besedah in simbolih prve zaveze. S tem ponovnim branjem v Duhu resnice so od Kristusa naprej podobe odgrnjene (prim. 2 Kor 3,14-16). Tako sta bila vesoljni potop in Noetova ladja predpodobi rešitve po krstu (prim. 1 Pt 3,21); prav tako oblak in prehod skozi Rdeče morje; voda iz skale je bila predpodoba Kristusovih duhovnih darov (prim. 1 Kor 10,1-6); mana v puščavi je bila predpodoba evharistije, ki je "pravi kruh iz nebes" (Jn 6,48).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 1. člen: Liturgija – delo svete Trojice › III. Sveti Duh in cerkev v liturgiji
Zato Cerkev, posebej v adventnem in postnem času ter predvsem v sveti noči Gospodovega vstajenja, znova in znova prebira in podoživlja vse te velike dogodke zgodovine odrešenja v "danes" svoje liturgije. Toda vse to tudi zahteva, da kateheza pomaga vernikom, da se odpro tistemu "duhovnemu" umevanju odrešenjske ojkonomije, kakršno razkriva in nam ga daje živeti liturgija Cerkve.
Judovska in krščanska liturgija. Boljše poznavanje vere in religioznega življenja, kakor ju izpoveduje in živi judovsko ljudstvo še danes, nam more pomagati, da bolje razumemo nekatere vidike krščanske liturgije. Za Jude in za kristjane je Sveto pismo bistveni del njihove liturgije: za razglašanje božje besede, za odgovarjanje na to besedo, za molitev hvaljenja in priprošnje za žive in mrtve, za zatekanje k božjemu usmiljenju. Liturgija besede ima v svoji lastni strukturi svoj izvor v judovski molitvi. Prav tam dobivajo svoje paralele (vzporedja) molitveno bogoslužje in druga liturgična besedila ter liturgični obrazci, kakor tudi celo obrazci naših najčastitljivejših molitev, med njimi očenaš. Evharistične molitve se tudi navdihujejo ob vzorcih iz judovskega izročila. Povezava med judovsko in krščansko liturgijo, a tudi razlika njunih vsebin, - to je še posebej vidno v velikih praznikih liturgičnega leta, kakor je velika noč. Kristjani in Judje praznujejo veliko noč (pasho): pri Judih je to velika noč (pasha) zgodovine, naravnana na prihodnost; pri kristjanih je to velika noč (pasha), ki se je v Kristusovi smrti in vstajenju že spolnila, čeprav je vedno v pričakovanju dokončne dovršitve.
V liturgiji nove zaveze je vsako liturgično dejanje, posebej še obhajanje evharistije in zakramentov, srečanje med Kristusom in Cerkvijo. Liturgični zbor ima svojo enoto od "občestva Svetega Duha", ki zbira božje otroke v eno samo Kristusovo telo. Ta enota presega vse (zgolj) človeške, rasne, kulturne ali družbene sorodnosti.
Tisti, ki se zbero k obhajanju liturgije, se morajo pripraviti na srečanje z Gospodom, biti morajo "dobro pripravljeno ljudstvo". Ta priprava src je skupno delo Svetega Duha in bogoslužnega zbora, zlasti vršiteljev službe pri obhajanju liturgije. Milost Svetega Duha skuša prebuditi vero, spreobrnjenje srca in oklepanje Očetove volje. Ta razpoloženja so predpostavke za sprejem drugih milosti v obhajanju samem, in za sadove novega življenja, ki naj bi jih obrodilo.