"Kakor je bil torej Kristus poslan od Očeta, tako je tudi sam poslal apostole, napolnjene s Svetim Duhom, ne le da bi z oznanjevanjem evangelija vsemu stvarstvu razglašali, da nas je Sin Božji s svojo smrtjo in vstajenjem iztrgal satanovi oblasti in smrti ter nas prestavil v Očetovo kraljestvo, ampak tudi da bi delo odrešenja, ki so ga oznanjali, izvrševali z daritvijo in zakramenti, središčem vsega bogoslužnega življenja" (B 6).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 1. člen: Liturgija – delo svete Trojice › II. Kristusovo delo v liturgiji
Tako vstali Kristus s podelitvijo Svetega Duha apostolom izroči svojo oblast posvečevanja (prim. Jn 20,21-23): apostoli postanejo zakramentalna znamenja Kristusa samega. Z močjo istega Svetega Duha izročajo to oblast svojim naslednikom. To "apostolsko nasledstvo" zgrajuje (strukturira) celotno liturgično življenje Cerkve; tudi samo je zakramentalno: predaja se naprej z zakramentom svetega reda.
... navzoč v zemeljski liturgiji ...
"Za izvrševanje tolikšnega dela" - podeljevanje ali priobčevanje svojega odrešenjskega dela, - "je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Pri daritvi svete maše je navzoč tako v duhovnikovi osebi, - kajti 'isti sedaj daruje po službi duhovnikov, kot je nekoč sam sebe daroval na križu', - kakor še posebno pod evharističnima podobama. Navzoč je s svojo močjo v zakramentih, tako da kadar kdo krščuje, Kristus sam krščuje. Navzoč je v svoji besedi, tako da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo. Kadar končno Cerkev moli in poje, je navzoč tisti, ki je obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,2O)" (B 7).
"Resnično si Kristus pri tako velikem delu, s katerim se daje Bogu popolna čast in se ljudje posvečujejo, vedno pridružuje Cerkev, svojo preljubljeno nevesto; ta ga imenuje svojega Gospoda in po njem časti večnega Očeta" (B 7).
... ki je deležnost nebeške liturgije ...
"Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo tisto nebeško, ki se obhaja v svetem mestu Jeruzalemu, h kateremu romamo in kjer na božji desnici sedi Kristus, služabnik svetišča in pravega šotora. Z vso množico nebeške vojske pojemo hvalospev Gospodu; ko častimo spomin svetnikov, upamo na delež in družbo z njimi; pričakujemo Odrešenika, našega Gospoda Jezusa Kristusa, dokler se ne prikaže on, naše življenje in se mi z njim prikažemo v slavi" (B 8; prim. C 50).