Domov/Katekizem/KKC 1077

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1077

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve › 1. člen: Liturgija – delo svete Trojice › I. Oče, vir in cilj liturgije

1075

Liturgična kateheza ima namen uvajati v Kristusovo skrivnost (je "mistagogija") tako, da prehaja od vidnega k nevidnemu, od znamenja k temu, na kar znamenje kaže, od "zakramentov" k "skrivnostim". Takšna kateheza spada v območje krajevnih in pokrajinskih katekizmov. Pričujoči katekizem, ki hoče biti v službi celotne Cerkve v raznoličnosti njenih obredov in kultur (prim. B 3-4), bo podal to, kar je temeljnega in skupnega vsej Cerkvi z ozirom na liturgijo kot skrivnost in kot obhajanje skrivnosti (prvi oddelek), nato pa še sedmere zakramente in zakramentale (drugi oddelek).

PRVI ODDLEK

Zakramentalni red odrešenja

1076

Na binkoštni dan se je z izlitjem Svetega Duha Cerkev razodela svetu (prim. B 6; C 2). Z darom Duha nastopa nov čas v "uresničevanju (razporeditvi) skrivnosti": čas Cerkve, v katerem Kristus prek liturgije, ki jo obhaja njegova Cerkev vse, "dokler ne pride" (1 Kor 11,26), razodeva, napravlja navzoče in priobčuje svoje delo odrešenja. V tem času Cerkve Kristus živi in deluje odslej v svoji Cerkvi in z njo na nov način, lasten temu novemu času. Kristus deluje po zakramentih; to je tisto, kar skupno izročilo Vzhoda in Zahoda imenuje "zakramentalna ojkonomija" ("zakramentalni odrešenjski red"); ta zakramentalni odrešenjski red obstaja v priobčevanju (ali "razdeljevanju") sadov Kristusove velikonočne skrivnosti v obhajanju "zakramentalne" liturgije Cerkve.

Zato je potrebno, da najprej osvetlimo to "zakramentalno razdeljevanje" (prvo poglavje). Tako se bo jasneje pokazala narava in bistveni vidiki obhajanja liturgije (drugo poglavje).

Prvo poglavje: Velikonočna skrivnost v času Cerkve

1. člen: Liturgija – delo svete Trojice

I. Oče, vir in cilj liturgije

1077

"Blagoslovljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je iz nebes v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje, da bi slavili veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu" (Ef 1,3-6).

1078

Blagoslavljati je božje dejanje, ki daje življenje in katerega praizvir je Oče. Njegov blagoslov je hkrati beseda in dar ("bene-dictio", "eu-logia"). Naobrnjen na človeka pomeni ta izraz adoracijo (češčenje, kakršno gre le Bogu) in človekovo samoizročitev Stvarniku v zahvaljevanju.

1079

Vse božje delo od začetka do dovršitve časov je blagoslavljanje. Od liturgičnega opevanja prvega stvarjenja do slavospevov nebeškega Jeruzalema oznanjajo navdihnjeni pisatelji sklep odrešenja kot neizmeren božji blagoslov.