Domov/Katekizem/KKC 1002

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1002

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 10. člen: VERUJEM ... ODPUščANJE GREHOV › I. Kristusovo vstajenje in naše

1000

Ta "kako" presega našo domišljijo in naše umevanje; dosegljiv je samo v veri. Toda naša udeležba pri evharistiji nam že daje predokus preobraženja našega telesa po Kristusu:

Kakor kruh, ki prihaja iz zemlje, potem ko je prejel klicanje Boga, ni več navaden kruh, temveč evharistija, sestoječa iz dveh reči, ene zemeljske in druge nebeške, tako tudi naša telesa, ki prejemajo evharistijo, niso več trohljiva, ker imajo upanje na vstajenje (sv. Irenej, haer. 4,18,4-5).

1001

Kdaj? Dokončno "poslednji dan" (Jn 6,39-40.44.54; 11,24); "ob koncu sveta" (C 48). Vstajenje mrtvih je namreč po notranje povezano s Kristusovo paruzijo (drugim prihodom):

Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu (1 Tes 4,16).

Obujeni s Kristusom

1002

Če je res, da nas bo Kristus obudil "poslednji dan", je tudi res, da smo na neki način že sedaj vstali s Kristusom. Krščansko življenje je namreč po delovanju Svetega Duha že sedaj na zemlji deležnost pri Kristusovi smrti in vstajenju:

S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, ker ste verovali v mogočnost Boga, ki ga je obudil od mrtvih ... Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedež na božji desnici (Kol 2,12; 3,1).

1003

Po krstu zedinjeni s Kristusom so verujoči že stvarno deležni nebeškega življenja vstalega Kristusa (prim. Flp 3,20), toda to življenje ostaja "skrito s Kristusom v Bogu" (Kol 3,3). "Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu" (Ef 2,6). Hranjeni z njegovim telesom v evharistiji že pripadamo Kristusovemu telesu. Ko bomo poslednji dan vstali, se bomo tudi mi "prikazali z njim v slavi" (Kol 3,4).

1004

V pričakovanju tega dneva sta telo in duša verujočega že deležna dostojanstva pripadnosti Kristusu; iz tega izhaja zahteva po spoštovanju lastnega telesa, a tudi telesa bližnjega, še posebej ko trpi:

Telo je ... za Gospoda, Gospod pa je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje! ... Ne pripadate sebi ... Zato poveličujte Boga v svojem telesu (1 Kor 6,13-15.19-20).